Zeleno-rdeča

Južna Koreja v zadnjih letih poževa slavo na globavni ravni. Naj bo to uspeh K-pop idolov, kozmetične industrije, plastične kirurgije, pametnih telefonov, avtomobilov, ali popularnih serij. Ne glede na to, v katerem kotičku sveta se skrivaš, vest o tej državi prodira tudi tja.

Uspeh moderne države pa gradita tudi bogata tradicija in pretresljiva zgodovina.

Kot kratkoročna obiskovalca tega majhnega polotoka, kjer domuje več kot petdeset milijonov ljudi, se seveda lahko dotakneva le majhnega delca kulture in zgodovine. Vseeno pa menim, da so tudi drobci lahko precej zanimivi za odkrivanje - in prvi je že tu.

Južne Koreje se drži vzdevek država jutranjega miru. Korejski polotok je eden izmed prvih predelov azije, ki ga zjutraj obsije jutranje sonce. Njegovo gozdnato gorovje se okopa v prvih sončnih žarkih, temple zajame jutranja meglica in svet zaživi. Kar primeren vzdevek, kajne?

Sama jo precej raje opišem kot država zeleno-rdeče. Čeprav je njihov državni grb v barvah modre in rdeče, se zeleno-rdeča kombinacija skriva v njihovi tisočletja stari arhitekturi.

Pred stoletji, ko so se korejski vladarji še borili med sabo ter kasneje proti japonskem okupatorju, je življenje bilo preprostejše. Preprost način življenja so odražale tudi barve stavb.

Na polotoku so za gradnjo v večini uporabljali le pet glavnih barv: črno, belo, zeleno, rdečo in rumeno. Tem se pridruži še rjava, ki se baha v raznih odtenkih lesa, ki je ostal neobarvan. Te barve so krasile vse stavbe, od preproste kmečke kolibe, do vladarjeve palače.

Zelena in rdeča sta uporabljeni za templje in palače. Pomembne stavbe iz korejske zgodovine, ki so bile namenjene kraljevi družini ali onstranstvu. Barvna kombinacija zelene in rdeče se zliva z zeleno okolico gozdu in tako stavbe združuje z naravo.

Rumena barva se je uporabljala izključno za stavbe imperija. Krasi le redke palače v centru Seoula, ki kažejo mogočnost nekdanjih vladarjev.

Kljub temu, da so stavbe namenjene vladarjem in duhovom, se njihova arhitektura ne razlikuje toliko od preprostejših stavb. Seveda so te višje in mogočnejše, vendar osnova ostaja ista. Njihovo zunanjost krasijo izklesani vzorci, obarvani v rdeče in zelene predele, ki jih ločujejo od rjavih stavb navadnega prebivalstva.

Vse zeleno-rdeče stavbe krasijo prelepi slivovi cvetovi, ki so nacionalni simbol. V arhitekturi tako opazimo veliko navezanost ljudi na naravo in zlitje naravnega ter človeškega sveta preko spiritualnosti, arhitekture in vsakdanjega življenja.

V novodobni državi staro sožitje z duhovi nadomeščata budizem in krščanstvo, lesene stavbe pa visoke stolpnice vseh oblik in barv. Vseeno pa te sprehod po nekdanjih palačah in svetiščih vsaj za trenutek popelje v življenje nekdanjega kraljestva jutranjega miru.