Vrsta za vrsto

Kako pogosto doma stojiš v vrsti? Najverjetneje vsakič, ko se odpraviš v Mercator. Tam je vrsta na blagajni pač del izkušnje.

Za otok, ki je po površini le malo večji od Nemčije, vendar na njem živi kar 125 milijonov ljudi (Nemčija jih ima 85), je za življenje potrebno veliko potrpežljivosti. Prenatrpana mesta in omejeno število storitev je neizogiben recept za vrste.

Čakanje v vrsti po uro ali dlje, je na Japonski del vsakdana. Naj bodo to vrste pred restavracijo, vrste za metro, vrste za najem avtomobila, vrste za check-in v hotel, vrste za taksii, vrste za avtobus, vrste za kavo, vrste za dogodke ali samo vrste za sladoled.

Sprva se jim poskušaš izogniti in pač greš v sosednjo restavracijo. A kaj ko tam vrsta ni nič krajša. Ne samo, da je vrsta tudi pri sosednji restrvaciji, vrsta je pred vsako restavracijo na tej ulici … in v mestu.

Pri takšnem številu ljudi, si se hitro pripomoran navaditi na vrste, ker so pač povsod. Naj bo to Michelin resavracija ali navaden pajzlc, verjetonost, da stojiš v vrti, je ista.

Tako velikokrat opaziva vrsto ljudi tudi pred restavracijo ali trgovino še preden se ta odpre. Čakanje pol ure pred zaprto trgovino, je navsezadnje isto, kot čakanje po odprtju.

Ali dolge vrste pred stojnicami s sladicami. Najboljše pri teh je, da ko enkrat prideš na vrsto in plačaš, ne dobiš v roko sladice, ampak velikorat listek z zaporedno številko, da lahko še malo počakaš.

Prav tako so vrste pred vsakim vlakom, kjer se ljudje vanj vkrcajo po vrsti - ali za nakup kart za vlak, kjer lahko na večjih postajah v vrsti čakaš več ur.

Toliko, kot se lahko na Japonski zaneseš na točnost vlakov, se lahko tudi na prepogosto stanje v vrsti.

Vrste postanejo del vsakdana in na koncu je že povsem naravno, da se pač za vsako stvar postaviš v vrsto in čakaš. Prej kot se sprijazniš, manj trpijo živci. Še dobro, da sva šla za tri mesce, da se nama nikamor ne mudi.