Vožnja po levi

Japonska slovi po mnogih avtomobilskih zmakah - Toyota, Honda, Nissan, Mazda, Subaru, Mitsubishi, Suzuki, Lexus, … da o motorjih sploh ne začenjam. Po cestah se stalno vozijo zanimivi modeli, ki jih na evropskem trgu ne vidimo. S Tomažem imava najraje škatlaste avtke, kot sva jih poimenovala, ki po svoji obliki spominjajo na kocko.

Pred odhodom je Tomaž večkrat omenil, da želi na Japonskem vsaj za dan najeti hud predelan avtomobil. Kot v Tokio drift. Po obisku Fukuoke je napočil čas, da tudi sama sedeva za volan in izkusiva vožnjo po Japonski. Avto sva najela kar pri Toyoti, ki ima svoj servis najema avtomobilov. To je žal pomenilo, da bo Tomaž na svoj Tokio drift moral počakati do dejanskega Tokia. Pa tudi škatlastega avtka nama ni uspelo dobiti. Ker so tu precej popularni, so bili razprodani. Tako je do konca tedna najino prevozno sredstvo postala mini Toyota Yaris. Da, ta, ki jo dobiš tudi pri nas.

Sam prevzem avtomobila je mignil kot strela. Skenirali so nama pasuž in mednarodno vozniško dovoljenje, dali ključ in pokazali kateri avto je najin. Nobenega plačila, razlage osnovnih funkcij, pravil, … tukaj je avto in pojdi. Po prvotnem mini šoku, ker nisva planirala, da se bova na cesti znašla že pet minut po prihodu v poslovalnico, sva se podala na levo stran ceste.

Če te zanima kako izgleda vožnja po levi, je tukaj kratek opis. Z avtom se opravlja in sedi na desni strani. Žmigavci in brisalci so obrnjeni, na kar se je treba malo navaditi. Še dobro, da je ta dan deževalo in nisva sredi sončnega dne po pomoti na trenutke vklopila brisalca. To se je namreč pogosto zgodilo. Včasih se malo pozabiš in se postaviš k napačnim vratom. Čudno je gledati v ogledala, ker preprosto nisi navajen gledati na drugo stran. Tako je Tomaž vsakič, ko je želel pogledati levo, najprej pogledal v ekran z navigacijo. Prav tako nisi navajen uporabljati vzvratnega ogledala. Še dobro, da sva avto najela izven Fukuoke in tako nisva potrebovala manivrirati v gneči.

Sama vožnja je precej preprosta. Drži se za sprednjim avtomobilom. Če ga ni, je potrebno že malo več mentalnega dela, da se zavestno držiš leve. Še dobro, da ima najin Yaris vso moderno opremo, ki pride s sistemom za držanje linij, saj občutka za držanje ob levi črti preprosto nimaš.

Če si misliš, da je najtežje manivrirati v velikih križiščih, te moram razočarati. Ta so po navadi precej jasna in vsi napačni izvozi napolnjeni z avtomobili, ki gredo v drugo smer tako, da je možnosti za napačen izvoz malo. Največ preglavic predstavlja uvoz in izvoz iz parkirišča, ki sva ga v prvem dnevu napačno izvedla dvakrat od dveh poskusov. Na parkiriščih ponavadi ni linij in avtomatsko zapelješ na desno stran. Tako sva v manj kot petnajstih minutah odkar sva imela avto, uvoz na parking že skoraj onemogočila kombiju, ker sva bila napačno postavljena.

Poleg parkingov je pot do prve točke minila brez drugih zapletov, sva pa večji prekršek ponovila tik pred hotelom, kjer sva že gledala kje parkirati. Na (k sreči praznem) križišču je Tomaž skoraj zavil desno v enosmerno ulico namenjeno prihajajočim avtomobilom. Ker je križišče bilo brez avtomobilov, po katerih bi se ravnal, je ob trenutku nepazljivosti prevladala avtomatika.

So pa omejitve na Japonskem precej nizke. Po regionalnih cestah je vožnja omejena ka 60km/h, same avtoceste pa so omejene na 100km/h. Torej se pri njih po avtocesti voziš isto hitro kot pri nas po regionalni. Številna mesta vožnjo omejujejo celo na 40km/h, veliko odsekov pa tudi na 30km/h. Takšne omejitve, ki se jih seveda vsi držijo, sva izkoristila za sproščeno vožnjo in opazovanje okolice, kar se je po svoje tudi splačalo.

Nasplošno je prvi dan vožnje po levi minil precej preprosto. Z izjemo treh kiksov, sva dobro manivrirala. Dokler ne sedeš za volan v milijonskem mestu, bi moral vsak biti v redu.