Sledi tsunamija

Popotovanje okoli sveta me stalno opozarja kako smrtonosna je neskončna modrina oceana. Morje brez razburkanih valov, ogromnih razlik v plimovanju in uničujočih tsunamijev, mi je doma povsem samoumevno. Na vzhodni obali Japonske, kjer večmetrski valovi požirajo pomole, je zgodba povsem drugačna.

Odprte vode, ki segajo vse do obal Japonske, skrbijo za ogromne valove in nevarno morje, ki pod sabo požira hiše in mesta. Zgodbo potopljenega mesta so nedavno doživeli obalni prebivalci regije Miyagi, ko je ocean bregove prestopil leta 2011. Enajstega marca 2011 je tik ob obali mesta Ishinomaki premik tektonskih plošč pod globino oceana nad otok sprožil ruševilni potres magnitude 9. Silovito moč je bilo čutiti po vsej državi, od oddaljenega Hokaida vse do visokih stolpnic prestolnice. Tresenje je trajalo več minut in iz sekunde v sekundo se je pod silo ugrezalo več stavb.

Ko je grozovit potres, ki bi polovico Slovenije zmlel v prah, prenehal, so vzdolž vzhodne obale zatulile sirene. Močan potres sredi oceana je proti obali ponesel ogromen val, ki ga poznamo pod imenom tsunami. Ta je s svojo višino štiridestih metrov trčil ob obalo že pol ure po potresu, kar je za mnoge, ki so bili ujeti med ruševine, bilo usodno.

Glavna zgodba, znana po svetu, je huda katastrofa v Fukushimi, kjer je tsunami uničil jedrsko elektrarno. Največ smrtnih žrtev, pa je tirjalo mesto Ishinomaki. Tu je močna voda rušila vse pred sabo in nekdanje ulice spreminjala v rjavo gmoto ruševin. Življenje je izgubilo več kot 15.000 ljudi in skoraj pol milijona jih je v manj kot uri za vedno izgubilo svoj dom.

Voda je prodirala iz morja in drla po rekah daleč v notranjost, kjer se je razlivala po riževih poljih. Ruševine so še dolgo v noč, ko se je voda že umaknila, gorele v plamenih izlite nafte in terjale dodatna življenja.

Danes v Ishinomaki na spomine izpred dvanajstih let opominja spominski park na obali mesta, okoli katerega se razprostira veliko pokopališče. Za njim stoji nekdanja šola, ki je takrat služila kot varna točka. V njej so zbrani uničeni predmeti, ki pričajo o grozah in izpovedi preživelih.

Marsikdo je tistega dne življenje izgubil zaradi podcenjevanja narave. Človeška radovednost jih je gnala na ulice, med katerimi so se ob trku vode znašli brez ishoda. Spet drugi so zatočišče iskali na strehah hiš, ki jih je močan tok popeljal s sabo.

Preživeli, ki so dereči vodi ubežali z zatočiščem vrh pobočja in blokov, pravijo “teči dlje in teči višje”.