S kolesom po obali Itoshime

Če smo si z Japonci pri čem podobni, je to kolesarjenje. Tako kot Ljubljana, je tudi Fukuoka polna kolesarjev, ki drvijo čez ulice. Le, da te tukaj bolj po redko zbijejo.

Da se tudi sama preizkusiva v kolesarjenju na otoku, sva se tretji dan potepanja po Japonski odpravila na sončni polotok Itoshimo. Ta leži tik ob Fukuoki in je z njo povezan z javnim prevozom, vendar pa je vzdušje, takoj ko odideš iz središča, povsem drugačno.

Tako sva za dan najela dve električni kolesi, za kateri sva odštela vsak po 11 evrov in se podala na ulice predmestja. Takoj ko zaviješ iz mest, se življenje tudi tukaj ustavi. Ljudje se z motorčki vozijo na pijačo, starejši meščani lovijo ribe in srečneži se po morju fijakajo z jadrnicami. Če ste kdaj imeli srečo gledati katerega izmed Ghibli filmov, potem si lahko predstavljate naju kolesariti preko takšnih vasic.

Bilo je toplo nedeljsko popoldne, ki je na plaže Itoshime privabilo mnoge turiste. Če sva pričakovala umirjen dan, sva se motila. Gruče nedeljskih turistov so uživanje hladnega sladoleda spremenile v nemogočo izkušnjo čakanja v vrsti po dvajset minut.

Tako sva kolesarila po manjših naseljih, po vijugasti cesti ob obali in hribovju, ki je kosalo obale. Tekom dneva se je električno kolo izkazalo za najboljšega prijatelja, saj nama je po več kot 45km prihranilo kar veliko napora, ko sva se vzpenjala v hribovja.

Prekolesarila sva iz severnega rta pa vse do južnega, kar nama je vzelo malo več kot pet ur, vendar je čas ob takšni idili hitro minil.

Prvi daljši remor sva naredila na Palm beach. Dolgi peščeni plaži, kjer se vrstijo kavarne in nedeljski obiskovalci, ki so prišli na sprehod po plaži ali na sladoled. Na sredini plaže se dviga tudi znamenitost tega polotoka - Sakurai Futamigaura skalovje, ki se skupaj z belimi torii dviga iz morja.

Torii, ki so ponavadi obarvana rdeče, predstavljajo pregrado med našim in svetim. Našli jih boste pred vstopom v katerokoli svetišče ali pred raznimi slapovi, gorami ali drugimi naravnimi znamenistosti, ki so na japonskem svete. Ob vstopu čez njih, vstopite v svet duhov.

Beli Torri, ki se je dvigal nad morjem je označeval sveti kraj para skalovja, ki je se je dvigal iz morja in bil povezan z belo shinto vrvjo. Izjemen kraj, vreden ogleda. Žal se s tem strinjajo tudi vsi nedeljski dopustniki, zaradi česar se je pred vrati vila vrsta turistov. Tako je za naju bila trakcija gužva turistov, ki so čakali v vrsti vzdolž plaže za fotografijo.

Po naporni vožnji sva se tik pred zadnjim rtom ustavila še v prikupnem hotdog štantu, kjer sva si vzela hotdog z lokalnimi sestavinami in hotdog z jagodami. Mislim, da bom na japonskem pojedla več jagod kot kdajkoli prej. Šele tri dni sva tukaj, pa sem že imela jagodno mleko, sendvič z jagodami in stepeno smetano, sedaj pa še hotdog.

Po osvojenem rtu, naju je pričakala še mučna vožnja do mesta, ki je ni bilo konca. Ko sva končno odložila kolesi, je ura bila že krepko proti šesti zvečer. Šele v hostlu pa sva opazila, da naju je današnje potepanje obdarilo z močno rdečico. Četudi je pričetek marca (da, precej zaostajava z objavami), je sončna krema tukaj že kar nujna.