Edina turista v Karatsu

V Tokiu in Kansai regiji se v spomladanskem času na ulice zgrne gora turistov. Več kot ima mesto atrakcij, bolj kot so te znane, več jih bo. To je nenapisano pravilo znano vsem. Tako se večina tujcev na Japonskem giblje med tema dvema vročima točkama, z dnevnimi zleti do gore Fuji ali bližnjih mest. Že manj jih pride v Fukuoko, prestolnico otoka Kyushu, še manj jih iz Fukuoke obišče ostala turistična mesta kot so Nagasaki, Beppu ali Unzen. Zelo redki srečneži, pa se znajdejo v manjših mestih kot je Karatsu.

Karatsu je obmorsko mesto, uro vožnje iz obrobja Fukuoke. Nekoč pomembna utrdba za obrambo proti mongolskim napadom in cvetoče mesto s tradicijo lovlenja kitov. Njegova zgodovinska pomembnost se še danes vidi v starih zidovih in obrambnih kanalih okoli gradu, ki se dviga z najvišjega griča.

Karatsu je eden izmed manjših zakladov, polnih zgodovine, ki se potikajo po Japonski, vendar so zaradi slabe dostopnosti večinoma neobiskani. Z željo po odkrivanju japonskih mest in neokrnjene narave, sva za naslednjih pet dni najela avto in se podala na vožnjo po severnem Kyushuju.

Že prvi obisk mesta Karatsu nama je dal vedeti, da sva po vsej verjetnosti edina mednarodna turista, ki so jih videli v kratkem. Mesto gosti kar nekaj hotelskih nastanitev, vendar so te večinoma za lokalne turiste. Mogoče se tu in tam prikrade kakšna korejska skupina, potem pa se nabor počasi zaključi. Mogoče si naju zdaj predstavljaš hoditi po kakšnem Celju, vendar ima Karatsu kar 120.000 prebivalcev, kot kakšen Maribor. Vseeno pa je to za državo, kjer je glavno mesto dom 14 milijonom ljudi, bližnja Fukuoka pa kar dvema milijonoma, precej majhno in neznano mesto. Tako sva ta dan atrakcija bila midva.

Ogledala sva si grad, občudovala neskončne peščene obale, obiskala lokalni tempelj ter turistični ogled zaključila v nekdanji banki, ki so jo spremenili v muzej. Japonska je z vidika kulture pravi raj za obiskovalce, saj je večina muzejev zastonj ali kakšen evro. Tako sva za obisk gradu odštela tri evre, ogled banke pa je bil brezplačen.

Če si misliš, da je višek dneva predstavljal obisk gradu, se motiš. V muzeju sva spoznala zgovornega oskrbnika, ki je v času svojih zrelih let obiskal Jugoslavijo. Tako nama je ves ponosen opisoval obisk Sarajeva, midva pa sva ga poučila o državah, na katere je razpadla in o jezikih, ki jih govorimo. Bil je tudi prvi, ki je takoj vedel, kje je Slovenija. Malo nas je sicer zamenjal s Srbijo in nam podaril slavnega Džokovića, ampak njega se tudi ne bi branili. Po pogovoru nama je podaril še ogromno prospektov in celo sprintal angleške opise znamenitosti, po tem, ko nama je predlagal še dodatne stvari za ogled.

Nasplošno je popoldne v Karatsu minilo precej umirjeno. Ker je prvi spomladanski dan na Japonskem državni praznik, ki ga preživijo ob urejanju grobov, so ulice večinoma samevale. Nedvomno je k samoti prispevalo tudi predhodno življenje v Fukuoki, Busanu in Seoulu, kjer sva se navadila stalne gneče. Tako je prazno mesto, katerega center prehodiš v dvajsetih minutah, večinoma pripadalo nama, dvema turistoma iz nekdanje Jugoslavije.