Dežela starejših

Japonska je druga najhitreje starajoča se država. Pred kratkim jo je uspelo prehiteti le Južni Koreji z indeksom 0.8.

Polsedično pročakuješ na otoku videti precej več starejših kot mladih. Pa vendar, ko prideš v mesto, tega ne opaziš. Starejši se večinoma sprehajajo po parkih, urejajo svetišča, ali pomagajo v turističnih centrih. Po ulicah pa se v poslovnih središčih vrstijo mlajše generacije, ki hitijo v službo. Tudi družin z majhnimi oroci je veliko. Vsak večer v restavraciji ob nama sedijo družine z mulci, ki še niso prikorakali do osnovne šole. Vsi poslovneži in otroci pa izginejo, ko se odpraviš na podeželje.

S Toyoto sva raziskovala obalni del severozahodnega Kyushuja. Prevozila sva ogromno rtov in se čez mostove zapeljala na bližnje otoke. Narava je nepopisno lepa. Peščene plaže in kristalna voda. Res škoda, da sva to počela marca in se kopati ne da.

V teh krajih se mesta spremenijo v vasice in stavbe v riževa polja. Kamorkoli pogledaš, te obdajajo zelene terase kjer kmetovalci pridelujejo vsakodnevno hrano.

Tu je veliko hiš praznih ali slabo vzdrževanih. V njih prebivajo le še starejši, ki ves dan preživijo na njivi ali ob ribolovu. Mladih ni. Prav tako ni trgovin in osnovnih storitev, ki bi jih družine potrebovale za bivanje.

S hitrim razvojem mest so se urbana območja zelo razvila, medtem ko je podeželje ostalo daleč za časom. Takšno neravnovesje je mlade nagnalo na delo v oddaljena mesta in za njimi so ostali le upokojeni prebivalci, ki z ljubeznijo skrbijo za svoj dom.

Tako te v turističnem centru sredi ničesar, v oddaljeni vasici, pričaka starejši gospod, ki bi pri nas že zdavnaj užival v penziji. Na obalah vidiš ribiče, ki so vsi že krepko v zrelih letih. Mladi se le po redko vrnejo na obisk.

Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z Japonsko, ko bodo čez leta izginile še te generacije in bodo vasi še praznejše kot so.