Baseball po japonsko

V marcu, ko sva se prebijala po Južni Koreji in Fukuoki, je sočasno potekalo svetovno prvenstvo v baseballu. Nič, kar bi nas zanimalo v Sloveniji, kjer ta šport ni tako razšijen, a velika novica za državi, v katerih sva bivala.

Korejci in Japonci so veliki ljubitelji tega športa, ki ga je k njim pripeljala Amerika. Ob kosilu ali večernem pivu sva na televiziji velikokrat spremljala svetovno prvenstvo, ki se je odvijalo v Tokiu.

Če bi bila večja oboževalca in bi za svetovno prvenstvo vedela vnaprej, bi sigurno te dni bila že v Tokiu in si ogledala kakšno polfinalno tekmo. Ker pa seveda nisva, vendar vseeno želiva izkusiti tudi športno plat Japonske, sva si v Fukuoki ogledala tekmo dveh domačih moštev.

Odločitev je prišla spontano, ko sva se petkovo popoldne sprehajala mimo dvorane in opazila, da se pred njo zbira gruča ljudi. Izkazalo se je, da se čez štiri ure odvija tekma domače ekipe SoftBank Hawks in da so na voljo še karte. Tomaž je kot bi mignil kupil dve in že čez nekaj ur sva sedela na stadionu.

Sama sem si tekmo že ogledala v San Diegu in lako jamčim, da se razen pravil tekme, doživetje povsem razlikuje. Medtem, ko se čez mejo ob tekmi dogajajo še razne promocije, dodatni program, vrste stojnic s pivi in hrano, je ogled baseball tekme bolj druženje, kot ogled športne tekme. Tudi na japonskem se vrstijo stojnice in promocije, vendar je tega znatno manj tako, da na koncu še vedno pideš zaradi ogleda tekme, kot drugih aktivnosti.

Če je tudi tvoj dosedanji stik z bejzbollom bil le preko televizije, kot je bil Tomažev, si misliš, da se na igrišču stalno nekaj dogaja in igralci stalno tečejo za doseganje baz. Žal je relanost precej manj vznemirljiva. Veliko tekme predstavlja le metanje žoge in neuspeli poizkusi igralca, da žogo odbije v igrišče. Ko mu to uspe, je seveda precej bolj zanimivo, vendar se to zgodi mogočena vsako deseto žogo.

Vseeno je vzdušje bilo odlično. Stalno so se mimo sprehajala dekleta v zelo kratkih krilih in prodajala pijačo, navijaška skupina je izvajala svoje predstave in ob dveh premorih so s tal celo dvignili roza avtomobil.

Na koncu je po malo več kot treh urah zmagala domača ekipa s 4 proti 3. Sledil je ognjemet znotraj dvorane in mini proslava.

Kljub zmagi in proslavljanju, je to bilo v okviru olikanega vedenja, značilnega za japonsko kuluro. Nihče se ni napil, razgrajal ali metal rekvizitov. Še navijanje uradnih navijaških skupin je bilo znotraj dovoljenih okvirjev, kar za Japonsko pomeni petje navijaških pesmi, mahanje z moštveno zastavo in udarjanje bobnev za ustvarjanje ritma.

Po zaključku je vsak pobral svoje smeti, jih vrgel v koš, ter se odpravil iz igrišča. Pred stadionom se je naredila vrsta za Taxije, malo dlje pa še daljša vrsta za avtobus. Ko je prišel avtobus, se je ta napolnil lepo po vrsti in tisti, ki niso uspeli priti nanj, so naprej čakali v vrsti na naslednjega. Na tak sistem bi se z veseljem navadila. Seveda je na trenutke sistem tog, vendar se noben ne vriva, točno veš kdo je prišel pred tabo in posledično ni nobenega prerivanja takoj, ko se odpro vrata avtobusa.

Povsem kulturno športno udejstvovanje.