Ago-Riba

Japonci pred uživanjem obroka izrečejo besedo “itadsakimasu”. Ta beseda v direktnem prevodu pomeni ponižno sprejemam. V okolju s hrano, pa bolj kot direkten prevod, pomeni zahvalo za hrano ali nakazilo, da začenjamo jesti.

Za razliko od nas, kjer s frazo “dober tek” zaželimo okusno jed ostalim, beseda itadakimasu ni namenjena nikomur. Če kosilo ješ sam, v paru, ali v skupini, to nikakor ne vpliva na uporabo besede. Pred začetkom se vsak zase zahvali za hrano in prične jesti.

Pomanjkanje besedne zveze s katero nekomu zaželiš dober tek, nas tujce z začetka daje v neroden položaj. Z veseljem bi mizi zaželeli dober tek, vendar japonsko besedišče tega ne pozna. Z doma smo navajeni, da nam osebje v restavraciji zaželi dober tek, ali ga mi izrečemo ostalim. Tukaj tega ni. Ko v restavraciji prejmeš kosilo, ti rečejo le “dozo” in to je vse.

Beseda “dozo” je ena izmed najpogosteje uporabljenih besed, ki se skorajda lahko uporablja v vsakem kontekstu. “Dozo” pomeni vse od:

• izvoli hrano
• izvoli to ali ono (pijačo, vrečko, kruh…)
• tukaj je vaša miza
• tukaj imate vodo
• tukaj si
• za tabo
• kar pred mano
• varno pot …

Da jih naštejem le nekaj. Drugače smo lahko tukaj do zore.

Tako beseda dozo ob ponujeni hrani, bolj pomeni “tukaj je naročena hrana” kot karkoli lepšega.

Po stalnem poslušanju dozo to, in dozo ono, sva bila prijetno presenečena, ko so naju domačini majhnega otoka Miyagi naučili fraze “ago-riba”. Ta po njihovo pomeni dober tek. Ago-riba se uporablja le na otoku in je znana okoli 15.000 ljudem. Že prebivalci ostali otokov Okinawe, je ne poznajo.

Za lokalno verzijo “dober tek” se le spodobi, da ji je namenjena tudi lastna gostilna. V njo, naju je na Miyagi otoku nedeljsko opoldne zapeljala sostanovalka Mugi. Restavracija, ki je odprta le čez vikend se nahaja v hriboviti vasici, stran od večjih vasi in turističnih atrakcij. Njen v japonščini zapisan meni je sestavljen le iz nekaj opcij, ki se že vrsto let niso spremenile.

V gostilni nista enaki niti dve deski. Celotna stavba je bila tekom let deska za desko grajena s strani domačinov, ki so v projektu nadvse uživali. Vsak obiskovalec s ponosom pokaže kateri del gostilne je zgradil in katere materiale je prinesel za gradnjo. Vsak stol, vsaka žarnica in krožnik je drugačen, kar doda k njenem posebnem karakterju.

Lastniki restavracije so dolgoletni prijatelji, ki so se po travniku skupaj podili že kot mulci. V zrelih letih, ko so tekanje po travnikih in kasneje tekanje za službami, zamenjali za počivanje v pokoju, se jim je ta zdel nadvse dolgočasen. Skupaj so se odločili odpreti restavracijo in na pomoč jim je stopila vsa vas. Tako gostilno odprejo vsak vikend, kjer se družijo, brenkajo na kitaro in vmes še spečejo kakšno kosilo. Star možakar, ki nama je na vroči dan pripravljal kosilo, je v kuhinji, polni dima, to pekel s kisikovo masko na obrazu. Pri tem je užival in si popeval.

Obe ago-ribi bi nama ostali povsem neznani, če dopusta na Okinawi ne bi preživela stran od turističnih točk, v stari šoli med domačini. Teden na otoku Hamahiga nama je še sedaj, ko sva se prebila že vse do severa, ena izmed najljubših izkušenj. Če bi se odločila vrniti kamorkoli na Japonsko, bi to bila brez dvoma Okinawa.